OSEBNOST IN ODNOSI


Kam gremo?
Velikokrat ob prebiranju knjig naletimo na odlomke, ki jih poďż˝elimo podeliti z drugimi. Tokrat predstavljamo izbrane besede, ki jih je spisal slovenski pisatelj Evald Flisar v zgodbi »Boďż˝je kocke«, ki je bila objavljena v knjigi Lov na lovca in druge zgodbe, Pomurska zaloďż˝ba 1984.

Je to mogo�e? Da vse, o �emer sem pisal, preden sem spoznal svet, v resnici obstaja? Da domi�ljija sploh ni svobodna, ampak lahko porojeva le tisto, kar je? Ali pa je svet samo to, kar domi�ljija ustvarja? Sem iz svoje izmi�ljene knjige od�el v resni�nost, ki je ravno tak�na kot sem si jo zamislil?

»Nikamor ne prideďż˝,« sem zapisal v neki mladostni pesmi, »ker na koncu obzorja najdeďż˝ prvo stopinjo; konec konca je znova zaďż˝etek konca; in beďż˝iďż˝, da bi vse videl v daljavi, a zmeraj si tu, vse bliďż˝e sebi.« To sem zapisal pet let pred odhodom v svet. A vse moje poti so mi prinaďż˝ale eno samo spoznanje: nikamor ne prideďż˝, ker na koncu obzorja najdeďż˝ prvo stopinjo, zmeraj si tu, vse bliďż˝e sebi. Je mar mogoďż˝e, da sem si svojo prihodnost doloďż˝il, izpesnil ďż˝e kot mladeniďż˝? Ali pa sem lahko pesnil le o ďż˝ivljenju, kakrďż˝no sem slutil vnaprej? Je podoba ďż˝ivljenja zmeraj z nami, neizogibna, dana, kot barva naďż˝ih oďż˝i?



 

Je na�a smer dolo�ena?