| |
|
HMELJ –
Humulus lupulus
OPIS
 Hmelj je trajnica in popenjavka, ki ob katerikoli opori zraste tudi 7 do 9
m visoko in hitro preraste druge rastline. Na steblu so oprijemalni
kaveljčki, s katerimi se okoli opore vedno ovije v smeri urinega kazalca.
Iz kolenc glavnega stebla rastejo stranski poganjki. Listi imajo srčasto
dno, so dlanasto deljeni, imajo izrazite mrežaste žile in trde dlačice na
spodnji listni ploskvi. Cvetovi moškega spola in socvetja ženskega spola
so na ločenih rastlinah. Moški cvetovi so rumeno zeleni, razporejeni na
vrhu stranskih poganjkov v obliki metličastega socvetja, ženski cvetovi so
močni, poenostavljeni in ležijo pod krovnimi listi in prilisti, na katerih
so lupulinske žleze, ki vsebujejo eterično olje in druge učinkovine.
Skupaj sestavljajo socvetje ali hmeljev storžek.
Pri gojenem hmelju pridelujejo le ženske rastline, saj je v neoplojenih
dozorelih storžkih veliko več lupulinskih žlez. Najbolje uspeva v rahlih,
dobro odcednih in dobro založenih tleh. Posadimo ga na sončno ali
polsenčno rastišče z oporo.
ZANIMIVOSTI
Hmelj so kot vrtno rastlino in zelenjavo poznali že stari Rimljani, njega
mlade poganjke so prodajali tudi na tržnicah.
Arabski zdravniki so ga uporabljali kot pomembno zdravilno rastlino.
V Evropi so ga začeli za varjenje piva uporabljati v 8. stoletju, v 12.
stoletju so zaradi različnih ponaredkov, v Nemčiji izdali zakon, po
katerem mora biti pivo narejeno iz 4 sestavin: hmelja, sladu, kvasa in
vode, za razliko pa so v Angliji v 15. in 16. stoletju prepovedali njega
uporabo, kajti bili so mnenja, da je lahko nevaren in so za varjenje piva
uporabljali druga grenka zelišča.
Zelo znana je uporaba hmelja v dišavnih blazinah za lažje spanje.
Hmeljeva stebla so včasih uporabljali za izdelovanje košar in drugih
pletarskih izdelkov. Iz stebel so pridobivali tudi vlakna za tkanine in
celulozo za papir.
UPORABNI DELI
Pri hmelju so uporabni deli le storžki, saj drugi deli ne vsebujejo
pomembnih količin učinkovin. Nabiramo zrele, neoplojene storžke, saj je v
takih več lupulinskih žlez. Hmelj lahko sušimo pri temperaturi do 60°C,
pri tem se odluščijo rumene lupulinske žleze, to je lupulin ali hmeljna
moka, ta prah pa je uporaben v zdravilstvu.
NAČINI UPORABE
-
deluje
pomirjevalno in uspavalno,
-
zmanjšuje
napetost in krče v mišicah,
-
povečuje
izločanje urina,
-
greni (
spodbuja tek ),
-
v
zdravilstvu ga priporočajo za miren spanec in lajšanje prebavnih motenj
živčnega izvora, med katere sodi tudi sindrom razdraženega črevesja;
služi tudi kot afrodiziak za moške;
-
v
KULINARIKI se uporabljajo poganjki, ki se jih odstrani zgodaj spomladi.
Podobni so majhnim belušem, a imajo nekoliko bolj močan okus, odlični so
kuhani, praženi in pečeni z bešamelom. Glavnino hmelja pa se na svetu
uporabi za varjenje piva. Daje mu značilno aromo, grenčine smole dajejo
grenak okus, preprečujejo razvoj bakterij in s tem pivo konzervirajo,
obenem pa hmelj obarja tudi beljakovine in bistri pivo.
OPOZORILO! Čezmerno uživanje koncentriranih hmeljnih pripravkov lahko
povzroči zastrupitev, ki se kaže kot bruhanje, splošna slabost in
nezavest. Stik s hmeljevo rastlino lahko povzroči kontaktni dermatitis
pri alergičnih ljudeh.
PRAKTIČNI KOTIČEK
Hmeljevi poganjki z bešamelom
Potrebujemo:
0,5 kg hmeljevih poganjkov
za bešamel:
5 dag masla, čajno žličko svežega nasekljanega peteršilja,
žlico moke in 2.5 dl sladke smetane ali mleka
Poganjke skuhamo v slani in rahlo okisani vodi, pri tem pa moramo biti
pozorni, da ostanejo čvrsti. Odcedimo jih, jih preložimo v ognjevarno
posodo in prelijemo z bešamelom, ki ga pripravimo tako, da vse sestavine
popražimo, zalijemo s smetano ali mlekom in s penovko mešamo tako dolgo,
da se zmes zgosti in postane gladka. Malo ohlajeni dodamo dve jedilni
žlici parmezana ali drugega naribanega trdega sira, jo prelijemo po
poganjkih in pečemo v pečici pri 200 °C približno 30 min.
|
|
|
